Ja, ponosno delim prvi Post na mojem blogu.

Kot se spodobi se vedno nekje začne. Začel bom na začetku, in je tako po mojem mnenju tudi prav. Naj malo osvežim. Ja, skozi življenje nam prinaša veliko vzponov in padcev. Imam prirojeno srčno napako. Ko sem bil star 3 leta so me operirali na srcu. “Nek” zdravnik je mami rekel kar na hodniku, da ta otrok bo živel kolko bo. S tem je hotel povedati, da nimam prav veliko možnosti za preživetje. S tem, ko je to izrekel je mama dobila dodatno “nadnaravno” moč.
In evo, preživel sem.

Seveda, če ni bilo posebnosti sem hodil približno 1 krat letno na redne kontrole.
Že tisti občutek, ko sem pomislil, da morem it na pregled par dni prej me je stiskalo v prsih; u morem it, a bo kaj novega, bo slabše, bom ostal na pregledih, ki bom moral prespat v bolnici? Vse to sem se spraševal. Sem imel kot neko kepo v prsih.

Po pravici prve operacije, in kaj se je dogajalo po tem se ne spominjam prav veliko. Vem samo, da sem trpel. Pogrešal sem dom in mir. Vem, da sem bil nastaljen 🙂 na Vrazovem trgu v Ljubljani na otroškem oddelku.

V lepem spominu mi je ostal velik zanimiv akvarij z veliko različnih barv majhnih ribic pred izhodom.
Kako zanimivo je, ko se iz otroštva spominjam posebno ljudi, ki niso ti bili prav dosti v pomoč, oziroma v bistvu so ti šli na živce. Spominjam se neke sestre močnejše postave, ki ji nisem bil ravno všeč. Tudi ona meni ne kaj dosti. Ne vem pa zakaj. Nikoli nisem slišal, da bi počel kadarkoli kakšne neumnosti v zgodnji mladosti. Čudno mi je zakaj sem ji bil antipatičen; ja, morda je bila kriva ravno ta moja energija, ali pa njena.
Največ časa kar sem ostal v bolnici je približno 1 mesec, ostalo pa sem dosti krat ostal notri po par dni.
Najbolj hudo mi je bilo, po poslovitvah staršev iz obiskov. Oni gredo, jaz ostanem. Naveličan sem bil. Spraševal sem se, a bo že kdaj tega konec.
No, počasi sem odraščal, izvidi so bile dokaj zadovoljivi.

Ja imel sem veliko omejitev. Fizičnih naporov že takrat nisem smel kaj dosti delati. Nisem se moral dajati, tekmovati z svojimi vrstniki; na primer že takrat nisem pil alkohola.
Ja; priznam pa tudi, da sem imel že takrat tudi nekatere privilegije. Na primer pri predmetu telovadbe.
Drugi so se mučili, jaz pa kolikor sem pač lahko. Bil sem neocenjen.
Vseeno najlepše sem se imel v osnovni šoli. Čeprav si nisem smel dovoliti tekmovati z drugimi je vseeno nanesla kakšan našpičenost. Kaj pa; naj ostane skrivnost.
Leta so minevala, odraščal sem normalno. Opravil sem vse kot se za normalne zdrave ljudi spodobi.

Prišel je čas za v srednjo šolo. Kaj pa sedaj. Kam naprej? Spominjam se, da smo imeli razgovor; med drugimi tudi z zavodom za zaposlovanje. Takoj je padla ideja
za Gostinsko šolo za kuharja. Zavod ni bil ravno za, češ da to je težko delo, so težki lonci, para v kuhinji, poleti vročina, pa še marsikatera negativnost.
Mama je rekla, da važno, da naredi šolo, potem bo že kako naprej.
In res mi je nekako uspelo opraviti poklic kuharja. Takoj za tem sem sicer ponavljal prvo leto 3+2 program, ampak tudi to uspešno zaključil.
Ne glede na zdravstvene težave sem opravljal kar nekaj del preko študenta. Od pranje šip v mrazu na benzinski črpalki,v avtopralnici (manče so bile takrat res lepe 😉 ), v proizvodnji (za tekočim trakom), v recepciji zelo znanega hotela na obali, do dela v kuhinji.
Na vseh delih sem (čeprav nekje s slabimi pogoji dela) delal z veseljem, in ponosno lahko rečem, da še danes imam z nekaterimi stike (z ljudmi), ki smo takrat delali.
Da se malo pohvalim, lahko rečem, da sem imel čast delat tudi z Edijem Vižintin-om kjer je tekmoval v Gostilni išče šefa pred leti.
Med tem časom, ki sem delal kot študent, sem si pridobil pravega prijatelja, ki je še danes.

Lahko tudi ponosno omenim, da sem en kratek čas delal dvojno dela, zjutraj in popoldne istočasno. Ampak ni trajalo dolgo, ker se mi je ponudila priložnost v Mercatorju, delo v proizvodnji z živilom. Odločil sem se, in zaposlili so me v Mercatorju.

Tam sem delal nekaj let. Ves ta čas so bile 1 krat letno kontrole.

Prišla je kontrola, ko so mi rekli, da bi bilo dobro, če bi opravili operacijo srca, ker popušča. Ni mi bilo vseeno, ampak imel sem voljo, da bomo to speljali, ker sem mlad, da bo lažje. Delali smo raznorazne preiskave. Večkrat sem bil po teden ali dva v bolnici.
To se je vleklo približno 4 leta. Nakar je prišlo do dneva, ko sem dobil poziv za operacijo. Pripravil sem kovček in šel.
Ves tresoč, v strahu kaj bo. Pridem v klinični v oddelek, kjer sem napoten. Čakam in čakam. Končno pride moja zdravnica in mi pove, da žal bom danes moral domov.
Tako se je zgodilo mislim da 2 krat. Nisem imel druge možnosti kot it domov in čakat. Povedala mi pa je, da bom dobil ponovno pisno vabilo.
Spet sem čakal, nakar me oče kliče v službo, da imam operacijo tega in tega dne, in da bom moral opravit vso dokumentacijo “sam”. In to, če se ne motim v zelo kratkem času, v dveh dneh.
Uspel sem, klub temu, da moj zdravnik ni bil takrat dosegljiv, ker je bil odsoten zaradi drugih vzrokov. Uspelo mi je, in to sam s pomočjo zdravnice, ki jo sploh ne poznam, ki sploh nima mojega kartona. Takrat sem vedel, sem začutil, da lahko še marsikaj uspem v življenju.

No, dobil sem vso potrebno dokumentacijo, pripravil kovček, in šli v Klinični center Ljubljana. Končno so me sprejeli. Opravil sem še dodatne preiskave.
V bolnici sem bil par dni predno so me operirali. V tem času so mi vse lepo povedali kaj in kako, a v bistvu me niti ni zanimalo. Osredotočil sem se bolj kako bo po operaciji, če bom ostal sploh živ.

V tem času sem se osebno srečal z Dr. Klokočovnikom, Dr. Fetcsom, ter Dr. Murzijem, ter redno me je spremljala Dr. Katja Prokšelj.
Spomnim se, da so vsi trije prišli k meni v sobo, smo se usedli za mizo, in mi razložili kako in kaj. Sam pri sebi sem si mislil, jaa vi kar razlagajte, itak nimam pojma, men je važno sam, da ostanem živ, in da se lahko premikam. Drugo me ne zanima :). A bil sem sam, brez staršev. A vedel sem, da so starsi že vedeli. Bolj kot sem si mislil, kaj mi to govorite, bolj so oni to vlekli in vlekli. :). Celo, če se prav spominjam je eden zdravnik bil iz Italije.

Čas v času čakanja na operacijo se je vlekel in vlekel. Nikoli, da pride čas, ko bodo me “uspavali”.
Zvečer po večerji se odpravim na “sprehod” po hodniku. Usedem se. Zagledam Dr. Klokočovnika. Sem si mislil, kam pa gre ta, a ne gre domov, spat; pejdi domov
jutri me maš za operirat, moreš bit naspan, da ne boš kaj za… Vedno bolj hodi proti meni, in hodi, in hodi. Ga nežno v strahu pozdravim, me odzdravi.
Poleg mene so bili prosti sedeži, seveda, saj je bila pozna ura. Ni bilo nobenih obiskov. Vsi pacienti so bili v postelji tudi tisti, ki so lahko hodili, pa čeprav počasi in previdno.
Usede se. Me pogleda, kako Janko a bo? Vpraša me kje delaš, kolko časa že delam tam. Verjetno njemu sproščen pogovor, a v meni ponovno prav neka kepa v grlu.
Češ kaj tolko govoriš, kaj te toliko zanima o meni. Čez čas le malo živčnosti pri meni popusti. Na koncu mu rečem:” imam eno željo, obljubite mi, da po operaciji se slikava, nardiva en selfi”. Prav, najmanjši problem. Zmenjeno. Na koncu me vpraša, če ne bom mogel zaspati, da naj vprašam sestre, če mi dajo pomirjevala, da bom lažje zaspal. Se posloviva in mi reče bova to rešla, to bo mačji kašelj za naju. Saj sva primorca.
Nato se vsak odpravi spat oz. kamorkoli je že šel, jaz počivat.

27.5.2016

Sledi operacija. Pridem v operacijsko, neke velike okrogle luči, nek “gospod” medicinski brat, ali kakroli že je bil me prijazno pozdravi, kako smo, malo sem spraševal, in že se ne spominjam več. 🙂
Zbudil sem se v sobi kjer je bilo polno med. sester in med. bratov. Bil sem ful žejen. A piti nisem smel. Kaj več vam ne vem povedati, ker sem samo spal, in bil “zadrogiran” 🙂

No, prišel sem v predintenzivno, kjer je bilo veliko boljše ampak vseeno,… V predintenzivni sobi sem bil približno 7 dni. Vleklo se je.
Vse me je bolelo, največ prsni koš, saj sem bil prereza.
Točno se spominjam kje sem ležal, saj sem imel časa na pretek. V sobi kjer sem ležal so poleg mene bili še 5 oseb. Seveda se je to menjavalo.
Lahko priznam, da nisem bil najslabši. Sem pa bil najmlajši.”

Končno je napočil težko pričakovan trentutek, ko so me peljali v “normalno” sobo.
Od takrat naprej sem lahko uporabljal težko pričakovani telefon. Prvo delo kar sem naredil, sem poklical starše.
Čudno, ampak med pogovorom mi je kar srce jokalo od sreče. Solze sreče so kar izbruhnile. Še sam nisem verjel kaj sem prestal.
In spet privilegij. Ponosno lahko rečem, zdaj ne vem, ali je v navadi tako, ali privilegij, da sem prvo noč prespal sam v sobi. V sobi kjer sem imel TV, klimo, in mir. Končno mir. Mir na pravem mestu in ob pravem času. Nasledni dan pa so me premestili v sosednjo sobo, kjer so bili ostali bolniki.
Seveda sem bil pod stalnim nadzorom. Sestre so me spremljale kot dojenčka. In končno sem lahko šel težko pričakovano sam na WC. Seveda malo začudeno, ampak prvi urin je bil hudo boleč in pekoč. Dobesedno sem uriniral majhne koščke krvi. Ampak s časoma se je dalo.
Ponosno lahko povem, da me je redno spremljal tudi Dr. Tomislav Klokočovnik. In redno mi je dajal spodbudne besede. Najbolj zanimivo mi je bilo, da čeprav me je spremljal, ni mi dosti namenil zdravniškega časa, ampak le spodbudne besede. Očitno mu ni bilo potrebno, saj je bil toliko samozavesten, in prepričan vase, da niti ni potrebno mi posvečat dosti zdravniške pažnje. Verjela sva, da se bom izmazal. Očitno me je prebral, da mi je “zadosti” le spodbudna beseda. Da me ne rabi strašit.
Lahko se strinjam z njim, da je bilo to že čisto dovolj. Pa čeprav sem nekako v sebi vedel, da me ima pod stalnim nazdorom.
Čas je mineval. Dosti moči nisem imel. No napočil je čas za selfi. Z veseljem je privolil.

Obljubljeni “Selfi” 🙂

Prišel je čas odhoda domov. Dobil sem navodila, kako se obnašati doma. Da moram pazit kako ustajam iz postelje; počasi in previdno. Kakšna zdravila si morem priskrbeti, in kako jih jemati.

Skratka.
Bila je težka operacija. V operacijski sobi sem bil baje 8 ur. Kaj se dogaja v času operacije itak “me ni zanimalo”. Itak ne moreš nič. Bolj me je skrbelo kaj bo kasneje,okrevanje, če bo kaj bolelo, če bo boljše kot prej. Trpljenje, oziroma lahko bi rekel bolj živčen sem bil bolj za to, ko sem čakal operacijo, pa te premestitve operacije. To me je bolj skrbelo, bolj kot sama operacija.
Na srečo se je izšlo vse ok.

Obvezno pa moram pohvaliti vso ekipo, ki so “sodelovali” z menoj, če se lahko tako izrazim. Kapo dol medicinskim sestram in bratom, da so me prenašali, predvsem hvala Dr. Klokočovniku in njegovi takratni ekipi, Mercator IP za podporo v vsem tem času.
Hvala tudi osebnemu zdravniku Flavianu Tonellu, vsem družinskim prijateljem.
V prvi vrsti pa gre seveda zahvala mojim staršem. Brez vas nebi zmogel! Rad vas imam!! Hvala moji pokojni noni,
ter vsem, ki ste spraševali zame, in nam dajali pozitivno energijo. Kako se je odvijalo naprej pa, če boste sledili mojemu Blogu izveste v nadaljevanju.